Kraji v hribovitem delu občine
Črni vrh
Kraj Črni Vrh je ime dobil v povezavi s temnimi smrekovimi gozdovi, ki so nekdaj prekrivali pobočja Velike planine, Kozice in Brd, ki se dvigajo nad zaselki Dol, Lepa trata, Podlog in Presedlje. Zaselki in samotne kmetije sestavljajo razloženo naselje Črni Vrh, ki leži na pobočjih hribov jugozahodno od Tabora v višinah med 320 in 720 metri.
Nad Črnim Vrhom in Presedljami se dviga Kozica (974 m), iznad Dola pa Brda (530 m). Pod Kozico in Brda izvirata potoka Ojstrica in Kučnica. V pisnih virih je naselje prvič omenjeno že leta 1380. Danes so med gozdovi razgaljeni travniki in pašniki, ki s svojo sončno lego nudijo obilno pašo. Kmetje se v Črnem Vrhu ukvarjajo pretežno z živinorejo, za preživetje pa so pomembni tudi z lesom bogati gozdovi. V zadnjih letih se vse več kmetij odloča za ekološko pridelavo hrane. Prva kmetija v Občini Tabor, ki si je pridobila ta naziv, je bila kmetija Hribernik iz Črnega Vrha.
Hribovita območja nad Taborom so za ekološko pridelavo se posebej primerna, saj so se tu zaradi manj ugodnih pogojev ohranili tradicionalni načini pridelave hrane, ki jih se ni izpodrinila industrija. Kar nekaj kmetij se je odločilo za pašo drobnice, ki popestri pestrost tega dela občine.
Pod hribi Črnega Vrha izvirata potoka Ojstrica in Kučnica, s pobočij pa se odpirajo prekrasni razgledi na spodnjo Savinjsko dolino, Dobrovlje in naprej, vse do Kamniško – Savinjskih Alp.
Loke
Južno od Tabora stoji razloženo hribovsko naselje Loke, ki ga obdajajo hribi Brložen, Krvavica, Velika planina in Štrukljev grič. Jedro naselja leži ob sotočju potokov Ojstrica in Konjščica, ob obeh potokih pa se razprostirajo travniki – loke, po katerih je kraj dobil tudi ime.
Kraj je omenjen v zgodovinskih listinah že leta 1365. K naselju spadajo tudi zaselki Nogradi, Vrhe in Ojstrica ter nekaj samotnih kmetij. Loke ležijo v slikoviti kotlini ob potoku Konjščica, ravnice ob potoku pa prekrivajo skrbno obdelana polja in travniki. Na južnih pobočjih nad naseljem so nekoč uspevali vinogradi, po katerih je dobil ime zaselek Nogradi.
V bližini Lok se dviga hrib z imenom Stari grad oziroma Ojstrica. Ime spominja na nekdanji srednjeveški grad Ojstrica, ki je nekoč stal na vrhu hriba. Danes gradu ni več, le nekaj skromnih ostankov zidovja. Med ljudmi pa še danes živijo legende, povezane z gradom. Na Ojstrici je v srednjem veku stal grad Ojstrica v lasti Žovneške gospode (1280), nato pa Celjskih grofov (od leta 1456). V grajskem stolpu pa je bila zaprta Veronika Deseniška, kjer naj bi dočakala svoj žalostni konec. Po propadu Celjskih grofov je ta prešel v last Habsburžanov, ki so ga dajali v najem. Najprej je bil to Hans Eckelheimer, nato celjski vicedom Jurij Apprecher (omenjen leta 1459), Hansen Apprecher (1478), Gašpar in Krištof Obračan (1484), Tomaž Gradenecker (1494), med letoma 1501 in 1530 Leonhard Raumschüssl in njegovi sinovi, ter od leta 1535 Jošt Limbarski. Leta 1542 je kot oskrbnik omenjen Friderik von Rechberg, leta 1546 Hans Wagen, leta 1556 pa ga je dobil v last Maksimilijan Schrottenbach. Ta družina je grad opustila in ob znožju hriba pozidala dvorec (graščino) Ojstrica, ki so jo imenovali tudi Spodnja Ojstrica. Po pripovedovanju naj bi Ojstriški dvorec sezidali z ostankov gradu, ki se je proti koncu 15. stoletja že začel podirati. Družina Schrattenbach je v teh krajih živela preko dvesto let. Tu se je zgodil drugi kmečki upor, ker je bil moj grof včasih stroge narave do svojih tlačanov.
Čeprav Ojstriška gospoda ni bila vedno na najboljšem glasu, smo se pa zelo dobro znali zapisati v zgodovino, ko smo sprejemali pod svoje okrilje ljudi, ki jih drugi družbeni sloj ni maral. Tako so bili na gradu Ojstrica tudi Valvasorji. Živeli so na gradu Medija, današnje Izlake. Ko so kupili grad Gamberk pri Čemšeniku so postali sosedje Ojstriškim gospodi. Na gradu Ojstrica se je drugič poročil polihistorjev oče Jernej Valvasor. Za ženo je vzel Ano Marijo rojeno Rauber, ki je imela sina Karla. Na gradu Ojstrica pa se je zgodila tudi romanca. Polihistorjev starejši brat Janez Ditrich Valvasor se je zaljubil v grajsko ključarko Katarino Gaber in se z njo poročil. Ditrihova mati te zveze ni odobravala, prav tako je ni sprejela družina Valvasor, zato so sina razdedinili in ga izgnali iz dežele Štajerske. Nekaj časa sta živela na gradu Ojstrica, nato pa sta se naselila na Kočevskem ob reki Kolpi.
Ne gradu, ne dvorca (ta je bil uničen po II. svetovni vojni) ni več. Graščino Ojstrica so porušili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Nad Lokami se dviga tudi markantni vrh Krvavice. Krvavica je čok triasnega apnenca, ki se dviga iznad okoliških manj odpornih kamnin, posebej pa je znana po svoji strmi zahodni steni, ki je obarvana v značilno rdečo barvo, ki je prav tako kot grad Ojstrica navdihnila številne legende.
V pobočjih Krvavice je kraška jama. Območje je poraščeno z obsežnimi bukovimi gozdovi, ki jih prekrivajo travniki ob manjših kmetijah. Na tem območju sta favna in flora zelo pestra. Tu si je svoj dom poiskal tudi sokol selec. Ta ujeda si dela gnezdišča na prepadnih stenah Krvavice.
Kraj ima svoje Prostovoljno gasilsko društvo Loke, sem in tja najdemo na osamelih krajih kakšno sakralno znamenje. Razgiban teren vsakodnevno privablja številne planince, pa tudi adrenalina željne kolesarje. Vrhovi pa nudijo čudovit razgred.
Miklavž pri Taboru
Miklavž pri Taboru je naselje samotnih kmetij in razloženih zaselkov na severnem delu posavskega hribovja nad Taborom. Sestavljajo ga zaselki Klovn, Zaglink, Zarzise, Konjšca, Reber in Šmiklavž. Kmetije so raztresene po sončnih pobočjih Štrukljevega griča in Škrabarjevega vrha s prekrasnim razgledom na Savinjsko dolino. Do marsikatere kmetije danes vodi le ozka gozdna cesta.
V Miklavžu je ohranjenih veliko starih kmečkih hiš, od katerih so nekatere pravi mali arhitekturni biseri. Žal pa prebivalstvo na kmetijah upada, namesto kmetij pa na sončnih pobočjih raste vedno več vikendov. Sončna pobočja in gosto prepletena mreža gorskih cest privabljajo vedno več pohodnikov in rekreativnih gorskih kolesarjev.
V osrčju naselja na Tisovi gori stoji podružnična cerkvica sv. Miklavža. Cerkev je prvič omenjena leta 1480, stoji pa na točki z izjemnim razgledom na okoliške hribe in Savinjsko dolino. Cerkev je vsaj v ladji še srednjeveška, pravokotni prezbiterij pa je nastal v 16. stoletju. V 19. stoletju so cerkev temeljito prezidali. V cerkvici je zanimiva votivna slika, posvečena sv. Florijanu, iz leta 1699. Na podlagi podobe sklepamo, da je ogenj zajel pristave pri graščini Ojstrica in da se s to sliko zahvaljujejo sv. Florijanu, ki je preprečil, da bi se ogenj razširil.
Kar nekaj kmetij je, ki se ukvarjajo s kmečkim turizmom, tu si lahko ogledamo tudi Kmečko starinarnico, kjer je lastnik zbral kmečko orodje, ki so ga nekoč uporabljali in ga z veseljem pokaže obiskovalcem.
V kraju je tudi ribnik pri Lisjaku, kjer svoj prostor za prijetna druženja ob jezeru, v osrčju gozda najdejo številni obiskovalci.