Zgodovina župnije Sv. Jurij ob Taboru je pestra in zanimiva. Prvotno so kraji, ki so danes povezani v župnijo pripadali župniji Vransko. Leta 1391 pa se prvič omenja cerkev sv. Jurija, ki se je nahajala na mestu, kjer stoji današnja farna cerkev sv. Jurija. Bila dosti manjša, se imenovala Sveti Jurij v Ojstrici in bila podružnica župnije Vransko. Zakaj v Ojstrici? Približno 4 km dalje proti jugu je stal grad in pozneje tudi letni dvorec Celjskih grofov in Ojstrica naj bi bila po nekaterih virih tudi kraj smrti Veronike Deseniške.
Župnija Sveti Jurij ob Taboru je samostojna od leta 1774. Prvi stalni župnik je bil Matevž Pevc. V okviru župnije sv. Jurij je že leta 1835 omenjena nedeljska šola. Deset let kasneje pa je bila po zaslugi kaplana in pesnika Jožefa Hašnika ustanovljena redna osnovna šola sv. Jurij.
Konec 15. stoletja je takratna cerkev postala tabor, kot obramba pred turškimi napadi, dobila je visoko obrambno obzidje. Na vsakem vogalu se je nahajal obrambni stolp, okrog obzidja pa globok jarek. Ali so Turki kdaj res pridrli do tega tabora iz zgodovinskih virov ni videti.
Kasneje so stolpe podrli, da so imeli več prostora za pokopališče, ki je bilo okrog cerkve vse do leta 1896.
Prvotna cerkev je bila zidana v gotskem slogu. Od nje je ostal samo še prezbiterij. Ob prenovi fasade so bila odkrita zazidana gotska okna. Iz te dobe so značilni tudi kamniti oporniki, ki jih imajo le najstarejše cerkve in so na naši cerkvi še vedno lepo vidni. Leta 1817 pa so prezbiteriju prizidali novo ladjo in tako je ostalo vse do leta 1893.
Leta 1893 je župnik Franc Zdolšek začel temeljito prenovo cerkve. Najprej so za štiri metre dvignili zvonik in nabavili nove zvonove, cerkev pa prenovili in še enkrat povečali v renesančnem slogu. Obnova je bila zaključena v letu 1900.
Z rednim vzdrževanjem je cerkev danes še vedno takšna, kot ob zaključku zadnje obnove. Povsem nova pridobitev naše cerkve pa je krstilnica, za katero je načrt naredil veliki slovenski arhitekt Jožef Plečnik. Leta 1955 je ob začetku njene postavitve tudi osebno sodeloval.
Arhitekt Jožef Plečnik je bil namreč prijatelj našega rojaka dr. Franca Ksaverja Lukmana, duhovnika, ki slovi kot teolog, cerkveni zgodovinar, univerzitetni profesor, akademik in v letih 1926/27 celo rektor ljubljanske univerze.
Kot novejšo pridobitev naj omenim dve barvni okni mojstra vitažev Marka Jermana. Na levem je upodobljen blaženi Anton Martin Slomšek, na desnem pa častitljivi Božji služabnik Friderik Irenej Baraga, indijanski škof, slovenskih korenin.
Naša župnija ima tudi dve podružnični cerkvici in sicer na Tisovi gori v Miklavžu, cerkev sv. Nikolaja in v Kapli, cerkev sv. Radegunde. Obe sta lepo vzdrževani in občasno imamo v njih tudi bogoslužje.
Iz naše župnije je izšlo več kot deset duhovnikov. Poleg že omenjenega dr. Lukmana tudi Franc Grobler, ki je bil umorjen v Jesenovcu in je eden izmed mnogih kandidatov za razglasitev skupine slovenskih mučencev.
Omenimo še prelata in stolnega prošta v Mariboru Karla Hribovška, pa dolgoletnega dekana v hrvaških Feričancih Karla Draga Lesjaka. Kot kristjani moramo biti ponosni in hvaležni še za slovenskega Maksimiljana Kolbeja, duhovnika Izidorja Završnika. Rojen in krščen je bil v naši župniji leta 1917. Umrl pa je leta 1943 v mariborskem gestapovskem zaporu, potem ko je v vrsti čakajočih na streljanje, na lastno pobudo zamenjal mladega, še ne dvajset letnega fanta Franca Žvana.
Tudi upanje za prihodnost ostaja, saj imamo trenutno tudi enega bogoslovca Matica Lesjaka. Posebno bogastvo naše župnije je tudi dvajset redovnic iz naše župnije. Od njih sta dve še živeči. Kot zanimivost, med dvajsetimi redovnicami so bile kar tri rodne sestre Zupančič, vse misijonarke, ena na Japonskem, druga v Egiptu in tretja v Albaniji.
V občini je več sakralnih znamenj, tako kapelic kot razpelov, ki stojijo ob cestah. Vsa so zelo lepo vzdrževana, za kar se gre zahvaliti domačinom.